Komisija v sestavi Peter Stanković, Mirt Komel in Eva Vrtačič je imela pri svoji odločitvi izjemno težko delo, saj je med izredno kvalitenimi prispevki svojo izbiro morala zoožiti na dve, praktično enakovredni besedili. 

V nadaljevanju sledi obrazložitev odločitve komisije, zmagovalna eseja pa sta že objavljena v kategoriji Prispevki. 

 

Sanja Vičar se je naslovne teme lotila angažirano in zavzeto. V svojem eseju je izpostavila različne na tak ali drugačen način tabuizirane teme in vedenja, značilne za sodobne zahodne kulture. S prepletanjem poetičnih slogovnih prvin, prepričljivo argumentacijo in jasno nakazano (politično) držo nas opominja, da je, Wittgensteinu navkljub, o stvareh, o katerih naj bi molčali, potrebno govoriti - in pisati.
Sanja Gruškovnjak v svojem nekoliko bolj analitično zastavljenem prispevku zapiše podobno sporočilo. Institucije tabuja se loteva preudarno, eksaktno, teoretsko. Kot primer tabuiziranih vedenj in stanj navaja dve temi - homoseksualnost in smrt oz. umiranje. V luči Zeitgeista in trenutnega političnega dogajanja v zvezi z družinskim zakonikom se zdi izbor prve teme še posebej pomemben. Institucija tabuja je v vseh kulturah vselej bila tudi pomemben vidik političnih legitimizacij obstoječega stanja stvari.
Ker komisija med obema omenjenima prispevkoma ni mogla prevesiti tehtnice v katero koli stran, predlagamo, da se prva nagrada podeli obema, Sanji Vičar in Sanji Gruškovnjak.

Eva Vrtačič
Mirt Komel
Peter Stanković